Job 24

24. Poglavje

1 Zakaj ni vnaprej določil Vsemogočni sodnih rokov? in zakaj ne vidijo, kateri ga poznajo, njegovih sodnih dni? 2 Krivičniki prestavljajo mejnike, plenijo črede in jih sebi pasejo. 3 Osle sirotam odganjajo in vdovam jemljejo v zastavo vole. 4 Ubožce pehajo s cest, krotki, kar jih je v deželi, se morajo skrivati vsi. 5 Glej, kakor divji osli v pustinji hodijo ubožci na delo svoje, marljivo iščoč plena: puščava jim daje hrane za njih otroke. 6 Na polju žanjejo žito krivičnikovo in paberkujejo v njegovem vinogradu. 7 Nagi leže vso noč, ker nimajo obleke, in nimajo odeje v mrazu. 8 Lijak z gora jih premoči, in ker nimajo strehe, se oklepajo skalovja. – 9 Siroto od prsi trgajo krivičniki, in kar ima na sebi ubožec, jemljejo v zastavo. – 10 Goli hodijo, brez oblačila, in lačni nosijo bogatinom snope; 11 v njih hramih jim morajo delati olje, tlačijo v tlačilnici in žeje se suše. 12 Iz mesta se sliši ječanje umirajočih, in duša ranjencev vpije. A Bog tega ne šteje za nepristojnost! 13 Drugi pa so sovražniki svetlobe: njenih potov ne poznajo, na njenih stezah ne ostajajo. 14 Ob jutranjem svitu vstaja razbojnik, mori ubožca in potrebnega, in po noči je kakor tat. 15 In oko prešeštnikovo čaka, da nastane mrak, češ: Nobeno oko me ne zagleda, in krinko si dene na obraz. 16 V temi vdirajo v hiše; po dnevi se zapirajo, svetlobe ne poznajo. 17 Kajti najbolj črna tema jim je vsem jutro, ker vsak izmed njih je vešč grozotam črne teme. 18 Hiter je v teku svojem po površju vodá; njih delež je proklet na zemlji; ne hodi več po poti proti vinogradom. 19 Suša in vročina odpravita snežnico: enako šeol ^{▼▼Glej pogl. 7,9.
,} ^b tiste, ki so grešili. 20 Mati pozabi takega, črvadi bo dobro teknil, ne bodo se ga več spominjali; tako bo strta kakor drevo nepravičnost 21 tistega, ki je plenil nerodovitno, ki ni rodila, in vdovi ničesar ni storil dobrega. 22 Bog pa z močjo svojo dolgo vzdržuje mogočneže; marsikateri še vstane, ko je že obupal nad življenjem. 23 Bog mu daje varnosti, in on se naslanja nanjo; toda oči Njegove so nad njih poti. 24 Stopijo visoko, a malo le, pa jih ni več; zvrnejo se, smrt jih pograbi kakor vse druge, posečeni bodo kakor dozoreli klasovi. 25 Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?